NA MADŽARSKEM PRVA SLOVENSKA ZMAGA NA ESF GRAN PRIX TURNIRJIH

Počutim se kot Lee Child in njegov glavni junak Jack Reacher. Ko se ena epizoda komaj zaključi, je že druga na vidiku! Verjetno bolje tako kot goltati ljubljansko meglo iz dneva v dan, čeprav predvidevam, da je te dni sonček močnejši od te nadloge.

Tukaj smo se zbudili v lepo in prav prijetno toplo jutro. Tudi v squash centru smo nadaljevali pravo temperaturo, saj so Sara, Luka in Manca po pričakovanju dokaj hitro in suvereno opravili delo v prvem krogu. Bolj »megleno« je bilo pri Piki, ki je imela smolo z žrebom in se je že na startu pomerila s prvo nosilko. To že samo po sebi ni bil najboljši obet.

Še večji problem pa je v tem, da se Pika sama prepriča, da se ne da nič narediti. In ko s tem »pozitivizmom« vstopi na igrišče, se raje v križišču ljubljanske megle sprašujem, ali je že zelena ali še vedno rdeča. Drugi niz je bil sicer boljši, veliko boljši; in ko pričakuješ, da bo v nadaljevanju podobno zgodba, je čez 3 minute že vsega konec. Smo pa vse skupaj posneli in bo lahko Pika v naslednjih dneh v miru »pojedla« konkretno analizo in upam, da bo čim prej že na treningu naredila ta pomembni korak, ki zveni tako: »nihče ni boljši od mene, dokler me najprej ne premaga, ampak naredila in dala bom vse, da do tega ne pride«!

Uspešno nadaljevanje Sare, Luke in Mance

Na tekmah sredi dneva je ekipa nadaljevala enako uspešno, le tekmo so bile težje. Najprej je odlično zmago dosegla najmlajša Sara. V skupini je premagala prvo nosilko, za najmanj glavo večjo Čehinjo. Prvi niz je Sara opravila hitro, v drugem se je Čehinja pobrala in nudila večji odpor ter izid v nizih izenačila. Sara je potem znova dokaj hitro dobila naslednjega, v četrtem pa čista drama. Čehinja je povedla 9:4 in že smo pripravljali taktiko in pogovor za zadnji niz. Vendar Sara je imela svoje načrte in prednost tekmice je začela počasi kopneti. Čisto na koncu je imela Sara malo sreče, v zadnji točki pa znova odigrala zelo dobro in si s to zmago na stežaj odprla vrata za zmago na turnirju za GP, kar do zdaj še ni uspelo nikomur, ki je zastopal Slovenijo na turnirjih ESF.

Težko bitko je bil tudi Luka. Proti Katarcu je začel dobro, na koncu uvodnega niza nekako izgubil koncept in ping – pa je bilo 0:1. V drugem nizu je Luka ekspresno opravil, zaigral kot večino časa v Beogradu in že sva se pogovarjala, kaj in kako v tretjem. Pa ga je spet začel lomiti. Res pa je, da ga je tekmec na začetku niza pošteno kresnil z loparjem.

Vse skupaj se je zgodilo v izmahu, ki je bil izredno agresiven in kar videl sem, da prihaja tisto najhujše. Ampak na srečo je bil Luka kljub vsemu toliko stran, da ga je lopar le podrsal po očalih. Je pa vseeno to kar velik šok za igralca in po navadi otroci potrebujejo nekaj časa, da pridejo k sebi. Luka je v tem nizu prišel dvakrat zelo blizu in sem celo pomislil, da bo mogoče le izvlekel, pa ni. Potem se je v četrtem spet vse obrnilo v našo smer in v zadnjem nizu je Luka znova prikazal vrhunsko predstavo in povsem zasenčil tekmeca.

Istočasno je v skupini igrala Manca, ki proti prvi nosilki ni prikazala veliko, in težko bi rekel, da ji je od junijske tekme v Italiji prišla kakšen milimeter bližje. Škoda, ker je težava predvsem psihične narave in mislim, da se je Manca že pred tekmo odločila, da sta pred njo samo še dve tekmi, in sicer odločilna tekma v skupini proti Piki in – odvisno od izkupička – še tekma proti igralki iz druge skupine. Pika je potem na zadnji tekmi opravila proti četrti igralki v skupini, vendar je potrebovala dva niza, da je nekako uredila misli in izvedbeno strukturo ter začela nekako uživati v igri.

Kaj bosta opravila starejša fanta?

Zdaj čakamo na starejša fanta, da opravita svoje. Prvi je do tekme prišel Jošt. Pred tekmo imava kratek posvet, se dogovoriva, kaj in kako. Tekma se začne, Jošt jo pa udari po svoje … spet?! Halo, si mislim, a sva se midva kaj pogovarjala in dogovorila? Prvi niz groza, ampak se proti koncu le spravi v red in nekako uspe iztisniti vodstvo. V drugem in zadnjem nizu je potem le odigral, kot sva se dogovorila in kot zna, zato je vse steklo gladko.

Nekoliko bolj se je zapletalo Blažu. Ta je zaradi počene šipe na igrišču, na katerem je čakal na igro, moral tekmo odigrati toliko kasneje. Obenem se nikakor ni mogel zbrati in se prisiliti v zbrano in resno igro. Ob zavedanju, da je boljši, je ves čas v drugem in zadnjem nizu vlekel Romuna nazaj v igro. Na koncu je le odnesel zmago brez izgubljenega niza. Zdaj čakam njuni drugi tekmi, ostali pa že uživajo nekje v središču mesta.

Lahko bi napisal, da so vedeli, kaj počnejo. Najprej je Jošt naletel na razpoloženega Madžara. V prvem nizu je bilo še malo podcenjevanja, Jošt izkoristi svoje in smo imeli 8:8. Dajmo Jošt, mogoče pa … »jok, brate«, odpade. Starejši od bratov Devald najde višjo prestavo in »bye bye« niz. V nadaljevanju Madžar Joštu ni pustil dihati, niti za trohico.

Komaj pospravim kamero, že prileti Blaž. Totalna panika, sem mislil, da gori. Ne bi bilo presenečenje, glede na to, da je sredi dneva Žiga iz Squashlanda sesul šipo na enem od igrišč in je v centru že bila »štala«. OK, grem gledat, kaj je to za en hudič stopil Blažu na prste in ne morem verjeti lastnim očem. Pa saj igra proti igralcu, ki na vseh prejšnjih tekmah proti Blažu ni skupaj dobil za dober niz; kaj je zdaj to?! Po treh minutah mi je vse jasno. Fant igra povsem sproščeno in neobremenjeno, Blaža pa od nikoder. Nobene energije, nobenega gibanja, nobene strategije, zato pa veliko jamranja in nemoči. Tako slabo igrati sem ga nazadnje videl pred dvema letoma v Kölnu. Tokrat bodo zastavonoše očitno mlajši.

2. dan: PO PRESPANI NOČI

Pravijo, da je po prespani noči lažje pogledati nazaj. Nisem se ravno zbudil s tem občutkom, ampak ok, gremo v nov dan. Mučim se sam s seboj, da nekako pozabim in skušam misli obrniti v drugo smer. Hodim do centra, ki je oddaljen le slabih deset minut peš hoje. Ob krasnem vremenu se mi zdi škoda zamujati zadnje tople dni, pričakujem pa tudi lepo tekmo internega večnega derbija med Manco in Piko. Pa me kolega iz Poljske porine nazaj v mizerijo: »Ti, kaj pa je bilo včeraj z Blažem? A vi za vsako ceno peljete igralce na turnir?« Pa ga malo čudno pogledam in nadaljuje: »Pri nas jih pustimo doma, če ne želijo igrati«. Pa sem se spet ves »prešerne« volje namestil za derbi, ravno pred začetkom prvega servisa.

Ne pomnim, kdaj se je derbi nazadnje končal z minimalnim rezultatom, ampak tokrat se je. Povedano najkrajše, Pika in Manca proti Piki 3:0! Pika proti dvema res ni imela nikakršnih možnosti. Sicer je dobro začela uvodni niz, potem pa blokada. V drugem nizu je imela celo 8:3, pa tudi ni šlo do konca. V zadnjem pa totalen potop. Ping pong med tehničnimi in taktičnimi napakami je enostavno preveč, da bi se človek na koncu veselil. Čeprav se Pika dve minuti po tekmi že veseli.

Občutek imam, da hodi malo pod oblaki in igra je čisti odraz tega. Kot slišim, so tudi treningi podobni in tudi tam je Manca veliko bolj pri stvari. Upam, da bo to »obdobje« čim prej mimo. Manca je spet unovčila svoje karte, čeprav ni prikazala ravno briljantne igre. In ko sem jo skušal malo potisniti na višjo raven, ki bo na tekmi proti Niki z Bleda nujno potrebna, nisem dobil ravno prepričljivega odgovora. Samo upam, da bo tekma za 3. mesto bolj prepričljiva.

Sara uspešno dalje

Uspešno pot je nadaljevala Sara, ki tokrat ni pokazala najboljše partije. Močna Ukrajinka ji je vzela prvi niz in to vedno povzroči paniko v sistemu. Drugi niz je bil potem ok, v tretjem je vodila za 5 točk, pa ji je uspelo vse skupaj obrniti na glavo in smo bili v zaostanku. Četrti niz znova, kot je treba, v zadnjem je bilo pa kar nekaj živčne igre, ampak je Sara le dokazala, da je boljša.

Luka je v polfinalu naletel na močnega in visokega Katarca. Luka niti ni slabo igral, vendar je bil neprestano prisoten strah, da ga še drugi Katarec ne bi kresnil okoli glave, čeprav je bilo vse skupaj bolj v njegovi glavi. Obenem je skušal parirati tam, kjer je bilo to očitno nemogoče, in sicer v moči. Če bi imel nekoliko več izkušenj in bi moči raje varčeval za tekanje po igrišču ter z umirjeno in natančno igro držal žogo v igri in spravljal tekmeca v obup, bi bilo vsekakor bolje. Ampak Luka ni verjel vase, še toliko manj, ko je Katarec dvakrat pošteno »smeknil« žogo v »nick«. Stvar treninga in zaupanja v lastne sposobnosti.

Na koncu dneva spet najstarejša. Tokrat je bil prvi Blaž. Še vedno igra pod svojimi sposobnostmi, ampak tokrat je bil vsaj pri stvari in ni dovolil presenečenja ter ugnal trmastega Poljaka. Jošt je imel »rematch« z zmagovalcem beograjskega turnirja. Rezultat ni bil bistveno drugačen, je bil pa Jošt odločen, da bo v igri vztrajal, kolikor bo le zmogel. Tako je tudi bilo. Igra je bila zaradi tega neprimerno boljša, obenem pa jo je celo stopnjeval iz niza v niz. S takšnim pristopom si zasluži vse pohvale, obenem pa je to najbolj intenziven način učenja.

Jutri bodo v ospredju tekme za medalje. Sara lahko na vršičkih prstov že čuti najžlahtnejši pokal in verjamem, da bo zdržala pritisk. Za Manco in Luko pa bo tekma pravi preizkus sposobnosti – telesnih, tehnično-taktičnih in psihičnih.

3. dan – Šlo je za stopničke

Zadnji dan turnirja je imel vsak po eno tekmo in za vsakega je zadnja tekma pomembna, saj je turnir vedno lepo zaključiti z zmago. Nekaj od tekem je bilo še toliko pomembnejših, kajti šlo je za stopničke.

Prvi je tokrat za spremembo začel najstarejši. Podobno kot včeraj, Jošt ni uspel konkretneje parirati tekmecu. Tu in tam v kakšni fazi lahko odigra odlično in vzpostavi ravnovesje med igro, vendar sta po navadi dovolj tekmečeva en ali dva dobra udarca in Jošt ne uspe zadržati kakovosti udarca, igrišče se »odpre« in igralci to potem s pridom izkoriščajo. Poleg tega ima Jošt tudi taktične težave, ko v nekaterih igralnih okoliščinah ne uspe zaznati, katera odločitev bi bila optimalna in takrat mu ustvarjena prednost uide skozi dlani. Je pa Jošt veliko bolj pripravljen garati kot v preteklosti, s čimer bo imel več možnosti naučiti se iz igre – to učenje pa je v športu najpomembnejše.

Nato je vtis popravila Pika, sicer bolj z zmago kot z igro v prvih dveh nizih. Šele potem, ko se med nizi nekoliko dvigne glas pri razlagi tega in onega, se stvari med igro postavijo na boljše temelje in potem vse skupaj deluje smiselno in kot zaključena celota z glavo in repom.

Luka v boju za 3. mesto

Sledilo je prvo železo v ognju za 3. mesto. Luka se je pomeril s Čehom, ki je bil absolutno premagljiv, Luka pa je v želji izgorel. Najprej je začel zelo zaspano in še preden se je pošteno zadihal, je bil že zunaj igrišča v svojem kotu. V drugem nizu je nadaljeval, kot sva se dogovorila in rezultat je takoj prišel. In ko smo pričakovali, da bo nadaljeval podobno, se nikakor ni mogel sprijazniti s tem, da se tekmec po izgubljenem nizu vedno prilagodi, bolje potrudi, je pripravljen teči hitreje in dlje, obremeniti svoje noge in srce na višjo raven itd. In potem se frustracija pri Luku stopnjuje in relativno kmalu tudi izbruhne do te mere, ko je več kot očitno, da se ladja potaplja.

In v takšnih primerih je Luka na žalost povsem izgubljen in se prelevi iz borca v nebogljeno ovčico, ki neprestano cmerasto odkimava z glavo in vidi vse črno. Takrat ni nič dobro, takrat se nič ne da in tudi vesoljna energija ne bi bila dovolj, da bi se ga dalo prepričati v nasprotno. Kaj šele, da bi znal med igro sam poiskati rešitve in trmasto vztrajati v igri – tudi za ceno življenja, kot radi rečemo.

Nekako vmes je svoje delo opravil Blaž, ki je brez težav zmagal v tekmi za 5. mesto. Mislim, da je tudi njemu jasno, da za igralca njegovega kalibra to ni rezultat za pretirano slavje. Njegov cilj morajo biti uvrstitve med najboljše štiri, to pa bo od njega v prvi meri terjalo veliko zrelosti, v drugi pa ogromno garanja na treningih. Drugače v squashu preprosto ne gre.

Na žalost nam je žerjavica tudi v drugem ognju dokaj hitro ugasnila. Manca vse bolj izgublja prednost, ki jo je imela pred Niko z Bleda. Pravzaprav te prednosti ni več, vsaj realno gledano ne. V glavah je sicer še vedno opaziti nekaj strahospoštovanja, ampak ta bo v Nikini glavi skopnel kot lanski sneg, če bo Nika še enkrat gladko dobila Manco. Je pa vse to odvisno izključno od Mance same. Če bo razumela, da za zmago ne bo več zadostoval servis na stransko steno (ti časi so mimogrede že zdavnaj mimo) in da bo treba med tekmo tu in tam tudi kdaj počepniti in v seriji udariti 3 do 5 udarcev, potem bo povsem konkurenčna. Celo več, s svojo nepredvidljivostjo in sposobnostjo brati igro bo oziroma bi lahko bila spet na varni razdalji od teh igralk. Čas bo pa pokazal, kdo od Gorenjcev je večji Gorenjec in bo trmasto treniral v želji biti najboljši.

Sara najmlajša in najboljša

Ostala nam je še najmlajša in – glej ga zlomka – najboljša. Proti mlajši Nikini sestri je začela neprepričljivo in igralki sta bili izenačeni na 7, potem pa je Sara uporabila glavo in rezultat je takoj prišel. Z glavo je potem nadaljevala v naslednjem nizu, ampak rezultata kar nekako ni bilo in igralki sta bili znova večino časa dokaj blizu, pri čemer je bila Sara ves čas dve točki v prednosti. Potem pa jo je Blejka ujela na 10:10. Servis, Sara komaj izvleče »boast«, »bing« pa pade v »dead nick«. Sara takoj zatem še en odličen udarec in smo 2:0 v prednosti.

Od te točke naprej je igrala samo še Sara in gladko dobila tekmo in s tem PRVO SLOVENSKO ZMAGO NA ESF GRAN PRIX TURNIRJU. Hurray, pa smo se vpisali tudi pod to rubriko. Bravo Sara! Ob tem še podatek, da je Sara od večine tekmic mlajša za leto ali dve, pa tudi manjša je za glavo ali dve. J

Zdaj zadihamo za dan ali dva in že pot pod noge do Bratislave. Naslednji turnir je namreč že za ovinkom.

Goran Vučković

Končne razvrstitve:

GU13 :: 1. Sara Nedič

BU15 :: 4. Luka Kustec

BU15 ::  4. Manca Demšar, 5. Pika Rupar

BU17 :: 5. Blaž Porenta

BU19 :: 8. Jošt Dolinar