Pages Navigation Menu

ODRPTO PRVENSTVO SRBIJE V BEOGRADU

Od 6. do 8. oktobra je v Beogradu potekalo odprto prvenstvo Srbije, katerega so se ga udeležili naši mladinci in s tem odprli novo tekmo sezono.

 

1. dan

Za vse tiste, ki spremljate F1 (po možnosti na BBC sport kanalu) veste za znamenito 3, 2, 1 go go go……! In tako se je začela nova mednarodna sezona turnirjev, ki jo tokrat odpiramo v deževnem Beogradu. Pole position sta si tokrat z žrebom priborila Lana, ki je za delček sekunde prehitela Roka. Pomembno pa je, da sta oba uspešno obranila napade v uvodnih krogih dirke in če je Lana uspela brez večjih težav odpeljati do uvodne zmage, za Roka to ne velja. Zaradi izgube koncentracije, je pri 13 ovinku zadel z levim zadnjim kolesom v bankino in posledično žoga v avt, pa potem v dilo, vmes še tekmecu na krožnik in že smo bili v zaostanku za »krog«. Potem pa Rok prestavi v peto, pa potem šesto, najde celo sedmo, čeprav sem bil prepričan, da ta sploh ne obstaja, potem v zadnjih ovinkih 4. niza ujame tekmeca in ga za las prehiti ter izenači na 2:2. Od tu naprej je bil samo še Rok in njegova sedma! Rok 3:2, Lana 3:0. Gremo dalje!

Nadaljevala sta Blaž in Toni, ki sta se pomerila med seboj. Na prvo žogo bi rekli, da imamo znova smolo v žrebu, vendar ni ravno tako. Fantje igrajo v dveh skupinah in tokrat je bolje, da ste se pomerila v skupini in s tem obdržala vse možnosti, da z dobro opravljenim delom v nadaljevanju, loparje znova prekrižata v finalu. Oba sta tega sposobna! Prikazala sta zelo dopadljiv squash, poln dinamike, inteligentnega branja udarcev in zato z optimizmom pričakujem nadaljevanje. Aja, še rezultat; Blaž 3:0, vendar je bil Toni v vseh nizih povsem zraven. Na žalost je prvi poraz doletel najmlajšega. In sicer je naša štrigula z najbolj namazanim jezikom naletel na precej trdega Avstrijca. Z malo sreče bi lahko prinesli domov niz, ampak za zmago proti takšnemu tekmecu pa tokrat še nismo zreli. Za vse, ki zdaj tuhtate o kom govorim…….gre za vedno nasmejanega Gala. Ampak deček bo, samo še vprašanje časa in kakšen klik tu in tam potrebujemo.

Tudi v naslednji tekmi smo imeli štrigulco in na žalost smo tudi tu ostali praznih rok. Tinkara je bila nekoliko preveč nervozna in naredila napake, ki so jo v ključnih trenutkih oddaljile od zmage. V igri, kjer imata servis in retern pomembno vlogo, je potrebno vztrajati pri pravilnem taktičnem pristopu v reternu in ustrezni tehnični izvedbi servisa. Preostane še zbranost v obdobju, ko se igra razvije in je potrebno žogo na krožniku ustrezno udariti v enega od kotov.

Sledila je tekma med Piko in Lano. Seveda smo vedeli koliko je ura med njima, vendar smo vsi nekako želeli videti kako bo pristopila Pika in koliko korakov je v toplih mesecih naredila Lana. Super je bilo. Pika je znala nadzorovati, Lana pa se je brez strahu spustila v tekmo in na koncu smo bili vsi zelo zadovoljni. Jaz predvsem v tem, ker sta punci zelo napredovali in zdaj je potrebno trening usmeriti v neko ozko področje, da se čim prej naredi tisti korak, ki je v tem trenutku najpomembnejši. Poleg Lane sta drugo tekmo odigrala še najmlajša v moški kategoriji in tokrat sta jo oba odnesla brez osvojenega niza. Oba, Gal in Rok, bosta morala v prihodnje veliko več pozornosti nameniti pravilni drži loparja, saj jima ta pomanjkljivost onemogoča igranja na višji ravni, ki sta ji drugače povsem kos. Za tiste, ki ne igrajo, se to skoraj zdi nemogoče. Da je »prijeti« lopar lahko takšna »znanost«. Tisti z izkušnjo (marsikateri), pa se pri tem lahko samo bridko nasmehne, a ne? J V nadaljevanju sta svojo prvo domačo nalogo zanesljivo in brez težav opravila Jošt in Luka.

2. dan

Drugi dan smo s Tonijem začeli rutinirano. Gladka zmaga! Potem se je pa začel tresti center. Že tako se na glas govori, da center od prihodnjega marca ne bo več obratoval in pomislili smo »mogoče pa niti marca ne vidi«. Ampak ne, to je bila le Lana in njena trema, začinjena s hudim pesimizmom. Tega ne ozdravi cela Krka, kaj šele naša ekspedicija in še to imamo le 5 min časa, da obrnemo trend. Zdaj vem, da lahko trema v izjemnih primerih zamegli pogled, kajti Lana ni uspela najti pogleda na stransko steno, kaj šele usmeriti žogo v njo ob servisu. Pri takšnih tekmah gre namreč za »take it or leave it« in vedno je bolje držati se prvega dela omenjenega. Povsem drugače se je znane tekmice iz hrvaške Reke lotila Pika. Včasih smo ob tekmah med tema dvema brisali znoj na parketu zunaj igrišča, saj je bilo zunaj celo bolj nervozno kot v igrišču. Že lani je bilo možno tekmo gledati brez »persena«, tokrat pa tekmica kot znamo reči »ni imela za burek«. Pika gladko, suvereno, brezkompromisno…..! Enako velja za Manco, ki domačinki ni dovolila več kot nekaj točk v posameznem nizu. Zdaj na vrsti polfinala. Tam bo potrebno pokazati več, verjetno veliko več. Upam, da ne bom z brisačo okoli vratu brisal parket pred igriščemJ

Mogoče je Tinkara nakazala smernice pričakovanja v popoldanskem času. Takoj podpišem, kajti Tinkara je premagala tekmico proti kateri je nazadnje izgubila. In te zmage štejejo dvojno. Blaž je nadaljeval na tak način in hitro opravil z naslednjim tekmecem, kar pa na žalost ni uspelo Joštu. Švicar je bil za Jošta prehiter in preveč zanesljiv. Sicer je Jošt uspel v vsakem naslednjem nizu pokazati več in bolje, ampak bo moral nadaljevati z odličnim delom, ki ga neprestano kaže na treningih v letošnji sezoni in potem sem prepričan, da bo kmalu sposoben kljubovati na višji ravni.

Stopničko za višjo raven sta preskočila Rok in Gal. Ne sicer brez zapletov in nepotrebnih obratov, spiral, zvijanj in kaj ti ga še vem česa, ampak na koncu šteje zmaga in to sta oba vknjižila. Uh, splošna radost v taboru zelenih. Po pričakovanjih je znova opravil Luka, ki ga odločilni dvoboji še čakajo. Potem pa se je začelo zares, dva polfinala, znane tekmice, živčnost se stopnjuje. Pika proti Blejki Niki začne slabo, vendar obrne že izgubljeni niz in povede. V drugem popravi nekatere zadeve in takoj je bilo dovolj za drugi niz. Potem pa konec. Vse se je ustavilo, vse se je zakrčilo in vse je splavalo po vodi. Vajeti je prevzela Nika, ki je še vedno nekaj malega prepuščala Piki, vendar Pika ponujenega ni znala vzeti. Škoda. Je pa potrebno priznati, da je tudi Nika naredila velik korak v vmesnem obdobju in da sta punci pokazali veliko. Nika v ključnih trenutkih nekako bolj odločena, bolj konkretna, močnejša in to je v takšnih dvobojih odločilno. Manca je v drugem polfinalu začela malo premilo, nekako tipala tekmico, ki je tudi več kot očitno pridno trenirala v obdobju med sezonama. Vseeno pa Karlina z Bleda ni na ravni Mance in to je Manca v nadaljevanju tudi pokazala.

Sledili sta tekmi v moški konkurenci. Blaž suvereno, kot se za igralca njegovega kalibra spodobi. Tehnično, taktično, kot pravi pek razvleče tekmeca iz kota v kot in potem kot izkušen poštar vpraša »v kateri kot dostavim?«. Druga pesem pa je pela med Madžarom in Tonijem. Toni iz napake v napako kot kakšen božiček najprej podari prvi niz, potem pride v drugem že povsem blizu in upamo na obrat, pa gre na koncu niza spet med dobrotnike in 0:2! Potem pa vojna za vsako točko in po vsaki točki Toni sestavi delček v sestavljenki in podmornica prihaja na površje, najprej iz -2 na -1, pa potem na 0 in na koncu 3:2 Toni. Kaj me ta fant vodi iz pekla do raja. Kadar odigra kot zna, ga je res užitek gledat. Ima vse, gibanje mehko kot znamenita Torvill in Dean z Olimpijskih iger v Sarajevu, bere igro kot Kasparov, hiter kot Bolt, ma kaj Bolt je že v zatonu, žogo udari kot bi imel top namesto roke…….ampak v glavo se mu včasih zasidra »bug« in potem je sam sebi največji tekmec. Kaj tekmec, sovražnik! Še ni konec za danes. Čaka ga neugoden tekmec, ki je sicer objektivno slabši od Madžara, toda v tem grmu preži neugoden zajec in upam, da se mu Toni ne pusti ujeti.

Čakam še Saro in Luka. Predvsem slednji bo imel srečanje z znancem s katerim sta že imela »dolge steze«. Pred tem pa še derbi naših mladih upov, Gala in Roka. Prvi niz dobi Rok in za nekaj časa je večno nasmejani Gal izgubil svoj nasmeh. Ampak ne za dolgo, ker je že v naslednjem nizu izenačil. Tudi v tretjem je držal vajeti nekako v svojih rokah, kar pa ni možno trditi za četrti niz. Rok je znova »zagrozil« in z malo več zbranosti bi lahko tekmo odpeljal v odločilen niz. Na žalost pa v tem trendu Gal ni nadaljeval v naslednji tekmi, ko se mu je po robu postavil Bolgar. Za razliko od Gala, ki ima glavo in noge, ima Bolgar ustrezen prijem loparja. In Gal je hitro okusil grenkobo pomanjkanja osnovnega tehničnega elementa pri katerem se v squashu vse začne, trenerji pa vedno znova upamo, da se ne bo končalo. In to je držanje loparja. Pa smo spet tam!

Sara je prišla še do nove, zelo prepričljive in gladke zmage nad prijateljico Mišo in zdi se, da je trenutno razdalja med njima še večja od tiste lani.

Zaključek dneva je pripadel Toniju in Luki. Če bi moral opisati z eno besedo, bi izbral: fantastično. Toni je moral zbrati energijo in urediti glavo, kar po relativno kratkem času in pomembni zmagi na predhodni tekmi, ni vedno trivialna stvar. Še posebno je varljivo, če v sebi nekako čutiš, da si boljši. Ampak Toni se je zbral in odigral kot zna ter zmagal 3:0. Ampak tekma dneva je vsekakor pripadla Luku. Ne bi bil iskren, če ne bi priznal, da sem tekmo pričakoval z nekoliko negotovosti. Več kot očitno je bilo, da je Avstrijec nekoliko dozorel in pričakoval sem trdo tekmo. Obenem je Luka moral čakati cel dan, kar po navadi tudi ni ravno najbolje. Ampak, oprostite izrazu, »ta naš mali reaktivec« je odigral noro. Gledam in ne morem verjeti, da je to Luka. Pa sem uščipnem za levo nogo, še vedno isto, uščipnem za desno, še vedno vidim Luka. OK, očitno res ne sanjam! Luka igra, leti, žoge šibajo iz kota v kot….mah, še vedno ne verjamem. Kot bi se mu skozi dan sestavila celotna slika, ki sva jo sestavljala že kar nekaj časa in vedno ugotavljala, da jo nama še ni uspelo sestaviti. Ob tem moram poudariti, da imata Luka in Avstrijec zgodovino. Da je na lanskem slovenskem turnirju Avstrijec Luka dobil, da mu je Luka sicer v Zagrebu vrnil, vendar tesno, 3:2 in še to smo kar nekajkrat obrnili pogled zaradi sodniških odločitev. Danes pa je igral samo luka, Avstrijec pa nemočno spremljal kako se je vlak odpeljal. Čista poezija!

3. dan

Zadnji dan smo v ženski kategoriji začeli z zmagami Tinkare in Lane, ki sta suvereno opravile zadnje dejanje. Skoraj bi z zmago turnir zaključil Rok in res je škoda, da mu ni uspelo v odločilnem nizu nadaljevati dobre igre prikazane v 4. nizu, ko je izenačil rezultat proti Blejcu. Je pa to bila tekma dopoldneva, saj je trajala kot bi šlo za tekmo na najvišji ravni.

Pika je proti včerajšnji Mančini tekmici potrebovala nekaj časa, da je v prvem nizu postavila stvari na svoje mesto. V nadaljevanju je bila Pika spet tista prava in v nadaljevanju smo gledali simultanko pri kateri je Pika pokazala, da razume kje in v čem želim, da napreduje.

Sledijo tekme za pokale. Prvega in največjega je pospravila Sara. Dejstvo je, da je daleč pred vsemi na tej ravni in lahko počne kar se ji zazdi. Lahko tudi »vrže proč« 7-8 točk v seriji, pa ni nikakršnega dvoma kdo bo prišel prvi skozi ciljno črto. Vendar na turnirju v Budimpešti ne bo šlo tako lahko. In zato sem v tem trenutku bolj zaskrbljen kot navdušen, kajti Sara bo morala narediti korak ali dva, da bo učinkovita na turnirjih višjega ranga. In o tem se pogovarjava že kar nekaj časa, pa zaenkrat teh korakov ne vidim. In nisem med tistimi, ki se zadovoljijo z medaljo zaradi sijaja samega, ampak si želim želje po koraku ali dveh in posledično najlepšo medaljo na »pravih« turnirjih. Sara je tega vsekakor sposobna, bo pa potrebno trenirati bolj trdo.

Naslednji se nam je izmuznil. Joj, tekma prepovedana za tiste s slabim srcem. Toni igra tekmo za 3. mesto. Prvi niz, ne gre vse gladko, ampak smo spredaj in dobimo. Potem sem bil skoraj prepričan, da bo Toni varno »pripeljal« domov. Pa se je zataknilo! Nikakor mu ni stekla igra in neprepričljivo spusti vajeti, kar je Srb znal izkoristiti in povedel z 2:1. Toni se znova vrne in po vseh psiholoških pravljicah, basnih, pripovedih ali pa če jih imenujete knjigah, bi moral imeti prednost v zadnjem, petem nizu. Pa je bil skoraj prosti pad. Srb 9:4 in 10:5. Če je kje kdo, ki bi takrat rekel, da ni še konec, bi ga samo bridko pogledal. Pa se Toni kot Superman dvigne iz globin, ki jih celi Jadran ne premore in semafor šteje 6:10, 7:10, 8:10, 9:10, 10:10!! Vsi se držijo za glavo in sprašujejo kaj se to dogaja. Gre nov rally žoga spredaj rahlo proti sredini, Toni v poziciji….gremo, samo lepa paralela in imamo žogo za tekmo. Joj, Toni zgreši, žoga zapne stransko steno, se zaustavi in ponudi tekmecu vse. Toni pokrije zadaj, tekmec udari boast in Toni ne zmore do nje. Na žalost druge priložnosti ni bilo, kajti v naslednjem trenutku je tekmec uspel doseči še zadnjo točko.

Do tega ni prišlo na tekmi za prvo mesto, kjer je Blaž znal streti odpor neugodnega Madžara. Tekma ni bila lahka in rezultat 3:0 kar nekako zapeljuje. Blaž ni odigral na najvišji rani, ki jo je sposoben in na tem je potrebno delati v prihodnjem tednu, saj bo v Budimpešti več tovrstnih tekem in seveda tudi težje. V preostalih finalih smo ostali brez zlata, ampak ni bilo vse slabo. Luka je znova odigral zelo dobro in pošteno namučil Madžara, ki igra zelo lepo. Njegovo mehko gibanje in občutek za timing mu omogočata, da pobere skoraj vse žoge in Luka je moral igrati vrhunsko, da je zaključil. In v drugem nizu je bil že povsem tam; 10:8. In takrat je včasih res najtežje. Igralci po navadi malo hitijo, naredijo taktično, potem še kakšno tehnično napako in se hitro obrne. Ampak Luka si nima kaj očitati in ta turnir mu je lahko super popotnica za naprej. Težko pa to trdim za Manco. Imela je igro in rezultat. Vodila je 2:0 in imela 7:4 v tretjem. Manca se zna v takšnih okoliščinah povleči nazaj in misliti kako je že vse narejeno. Ampak Nika, ki je v polfinalu na enak način ugnala Piko, je prava borka in se ne preda zlepa. Vrnila se je in Manci to nikakor ne ustreza, saj v teh napetih in nervoznih okoliščinah pretirava z neustreznimi odgovori in sama sebi postavi prevelike ovire, ki jih ni lahko premagati. Škoda.

Vse skupaj imamo za nami uspešen turnir, predvsem pa povsem jasno vizijo na čem je potrebno aktivno delati v tednu, ki prihaja, da bomo na Madžarskem še boljši.

 

Goran Vučkovič