Pages Navigation Menu

Štirje škofjeloški mladinci na odprtem prvenstvu v Švici

Od 7. do 10. decembra je v Švici potekalo odprto mladinsko prvenstvo, na katerem so že trtje leto nastopili tudi škofjeloški igralci. Tokrat so slovensko zastavo zastopali Jošt Dolinar (U19), Blaž Porenta (U17), Luka Kustec (U15) in Pika Rupar (U15). Na turnirju je nastopilo 191 igralcev iz več kot dvajsetih držav, med katerimi so tudi eni izmed najboljših mladincev v Evropi. V Švico sta loške mladince spremljala trener Goran Vučkovič in Sara Rojnik.

Po dokaj dolgi poti, ko sem imel neprestano občutek, da se ne vozimo po optimalni poti, smo zvečer prispeli v mesto Zug, kjer smo nastanjeni. Za spremembo smo tokrat »našo hišo« našli takoj in čakala sta nas dva identična apartmaja, ki sta bila topla in z vso opremo, ki jo potrebujemo. Tokrat sami Ločani, brez pomoči soborcev iz drugih klubov, kar pa je za turnir v Švici že ustaljena praksa. Ker smo s tekmami začeli zgodaj popoldne, smo bili zjutraj dokaj na easy, čeprav nisem dovolil poležavanja do 11 ure.

Prednost so imela dekleta in naše barve je več kot dostojno zastopala Pika. Dokaj nervozen štart, tresavica v rokah, noge nekako težke, ampak Pika se potem kljub vsemu nekako »sestavi« in uspe znanju odpreti vrata toliko, da se kolesje zavrti v njeno smer. Potem se je znova vse ustavilo in namesto stopnjevanja, smo gledali nazadovanje. To je lahko na tej ravni tudi usodno, saj so otroci sposobni doseči »prosti pad«, ko so že skoraj na vrhu in »popolno preobrazbo«, ko jih večina že zapušča prizorišče. Takrat smo trenerji na zelo tenkem ledu in hoja po njem je vse prej kot sproščen sprehod v lepi naravi. Toda v četrtem je bila Pika odločena pokazati, da je bil to samo trenutek nezbranosti in hitro smo bili v pravih tirnicah proti suvereni zmagi. Povsem drugače pa je bilo pri ostalih dveh, ki sta prekrižala loparje s tekmeci. Žreb je Joštu in Blažu namenil Francoza, za katere ni potrebno 2x reči, da znajo igrati squash. Kar pomeni, lestvica in posledično nosilstva v žrebu ne pomenijo prav dosti. In tako je tudi bilo, vendar ne ravno brez boja. Prvi je začel Jošt in na žalost slabo. Pred tekmo sva se pogovorila, vse nama je bilo jasno, ampak v 1. nizu je zgledalo, kot se ne bi razumela. Jošt je bil precej jezen ob izhodu iz igrišča, kar je načeloma dober znak in je v nadaljevanju tekme pričakovati spremembe. In tudi tokrat je temu bilo tako. Jošt je igral bolje, gledali smo squash, ki sta ga igrala dva in če pridemo proti koncu niza na 9:9, smo nekoliko nervozni vsi, tudi oni. Vendar se Joštu ni izšlo. Manjka nekaj umirjenosti, nekaj izkušenosti, cm tu in cm tam. Ja, v squashu merimo žoge z majhno skalo. Veliko bližje zmagi je bil Blaž. V prvem nizu je dominiral, imel 8:5 in žogo za 9, pa je šel volej povsem po nepotrebnem v dilo. Potem še čista situacija za »drop« in miren zaključek, pa se je odločil za drugo pot in smo imeli neodločeno končnico ter jo izgubili. OK, gremo dalje, popravimo malo »nastavitve«, pa se izkaže, da smo izgubili še tiste, ki so do sedaj funkcionirale. Blaža v prvem delu 2. niza ni bilo nikjer. Pasivno je gledal kako mu Francoz uhaja. Potem se je zbral in začel igrati kot zna in v končnici tekmecu vrnil z isto mero, ko ga je v končnici ujel. Vendar je bilo tokrat še huje. Blaž je bil odločen dobiti niz in je tudi kazalo tako, saj je imel 2 zaključni žogi. Ampak tokrat sreča ni bila na njegovi strani. Malo sem slutil, da bo v nadaljevanju težko, čeprav je Blaž do tu kazal zobe in takrat je neugoden.  In samo upal sem, da bo s tem nadaljeval, ampak ni. Slutnje so se izkazale za pravilne in v nadaljevanju je Blaž naredil preveč nepotrebnih napak, ki so v takšnih tekmah enostavno usodne.

Drugi dan smo imeli povsem drugačen urnik. Prva tekma že ob 9 uri, kar je pomenilo zgodnje vstajanje in ob 8 uri smo bili že v kombiju. »Ladies first again« in Pika tokrat ne dobro, ampak odlično. Krasna igra, super gibanje, roka ubogljiva, vse štima in tekmica ni imela možnosti. Čeprav sta s trenerjem znala uvideti Pikino šibko točko in jo skušala vnovčiti, vendar se je Pika odlično prilagodila in »zaprla vrata«. Vedno je super občutek, ko uvidiš, da igralci razmišljajo, zaznavajo in ustrezno ukrepajo. Super je bilo to Pika! Nadaljeval je edini, ki včeraj ni imel tekme. Luka je prikazal dobro igro. V prvem nizu je lepo sledil tekmecu, ki je bil ves čas točko ali dve spredaj, ampak na koncu naredil napako ali dve preveč in to ga je stalo niza. V drugem je nekoliko podlegel in namesto odpora, je tekmecu pomagal do niza. V tretjem pa super borba. Luka je uprizoril, kar sva se med odmorom dogovorila in imeli smo 9:9. Res bi si zaslužil ta niz, vendar tekmec ni delil mnenja in z obilice sreče je odnesel optimalno zmago.

Sledil je Blaž in tudi tokrat je bilo pričakovati trdo tekmo. Z znancem iz Češke sta se pomerila že 3x in do sedaj je Blaž vodil z 2:1 v zmagah. In začelo se je povsem po pričakovanjih. Dober squash, dolge točke, igralca skupaj, čeprav Blaž ves čas v rahli prednosti in tokrat je znal izkoristiti svoj trenutek. V drugem se je vse skupaj še stopnjevalo. Naporno, naporno, naporno……bo zdržal ali ne?! Ni popuščanja in oba grizeta za vsako točko. Blaž pride skoraj do konca, prva zaključna, pa druga, pa se spet vse obrne na glavo in 1:1 v nizih, Čeh dobi 13:11. Pa menda ne gremo spet po isti poti!!! Ok, ohranimo mirno kri, dorečemo nekaj majhni sprememb v taktiki in nazaj v vojno. Blaž sprovede skoraj brezhibno in kljub tesnemu izidu se kažejo razpoke v igri Čeha. Proti koncu niza Blaž odigra fantastično dolgo točko, v kateri je odigral kompleksno in z izjemnim občutkom ter zaključil z norim »dropom«. Čeh je bil pokončan. V nadaljnjih 2 točkah ni prišel do sape in storil napaki. S to igro je Blaž nadaljeval tudi v 4. nizu in očitno je bilo, da Čeh ni več zaupal svojim sposobnostim in igri. Super, Blaž si je dokazal, da lahko dobi tudi takšne tekme. Med tem je Jošt že prekrižal lopar s Špancem in ko sem prišel, je bil 0:1 v nizih, ampak Sara mi je zadovoljno pokimala, da je igra dobra. Drugi niz tega ni potrdil in tudi Jošt je bolj kot ne samo odkimaval z glavo. V nadaljevanju neprimerno boljša igra, čeprav še vedno z »izleti v prazno«. Pomembno je, da se jih Jošt zdaj veliko bolj zaveda in zato lahko upamo, da bo tega v prihodnje manj in bo posledično lažje konkurenčen na najvišji ravni.

Pika je nadaljevala zmagoviti pohod, ne pa tudi s kakovostno igro. Nekako brez konkretnega plana in z glavo nekje daleč, je potrebovala polovico niza, da je ugotovila, da obstaja resna grožnja, da si stopi na kot kača dolgo vezalko (posledica spretnih rok pri vezanju soperg). Za to, da je tekmica levičarka in bi veljalo razmisliti začeti s servisom z levega servisnega polja, pa je v prvem nizu zmanjkalo časa??!! Ampak ok, šteje zmaga in Pika je spet nekako dobila niz. Za v rubriko «Saj ni res, pa je«. Potem je šlo bolje in potem je šlo znova slabše. Po izgubi 3. niza je sledil čas za bolje in tekma se je končala 3:1 za Piko, vendar smo performanco takoj pospravili pod preprogo. Jutri bo imela Pika pravi kakovostni test, ko se bo pomerila s serijsko zmagovalko lanskih turnirjev, Hrvatico Vidović.

Bolje je v drugo opravil tudi Luka, ki je za glavo večjega Luxembouržana na koncu spravil celo v jok. Takšnega prizora pa ne vidiš ravno vsak dan. Luka je bil boljši in kot kaže je zalegla analiza videa prejšnje tekme, saj je takoj na začetku pokazal super igro in si v zadnjem nizu celo varno dovolil nekaj nepotrebnih napak, ki pa niso vplivale na potek igre in rezultata.

Zadnja tekma je pripadla Blažu in to kakšna tekma. Derbi, ki je upravičil vsa pričakovanja. Oba igralca sta imela za seboj dopoldansko tekmo in to seveda pusti določene posledice na telesu. Fantje sicer vedno zamenjujejo počutje z dejanskim stanjem telesa. In tudi tokrat je bil Blaž pošteno na napačni poti, ko je med tekmama nepotrebno zgubljal energijo na igriščih še z ostalimi »potrošniki« in sem ga moral dobesedno nagnat z igrišča in v karanteno, kjer naj z vsakim vdihom obogati izčrpano kri s svežim kisikom. In še kako ga je potreboval v drugi tekmi. Francoz je skozi celotno tekmo stal v ozadju, vendar s prefinjenim občutkom pobiral vse, kar mu je Blaž serviral iz enega v drugi, tretji, četrti in uh, saj so samo štirje koti. Prvi niz je še nekako šlo, potem pa je bila vsaka točka vojna zase. Blaž nekako ves čas spredaj, ves čas je kazalo saj bo, ampak Francoz je bil dober. Brez nervoze, povsem mirno in kot izkušen maček je ostajal blizu in pobiral vse kar je Blaž pustil za seboj, včasih tudi pred seboj. Utrujenost je delala svoje, oba sta zašla čez rob, enkrat en, drugič drug, vojna ni popuščala! Rollercoaster tudi v rezultatih nizov. V odločilnem nizu je Francoz v zaključku Blaža ujel in povedel 9:8. Po tej točki priznam sem pomislil: »zdaj se bo pa težko zvlekel«. Pa se je! Nimam filma v glavi in tudi nobene kopije ne hranim, da bi pogledal nazaj in opisal. Preveč je bilo živčno in res ne vem od kje je Blaž potegnil energijo in kaj ter kako je naredil, da je Francoz ostal na 9. Krivim otroke, ki so se zraven igrali v igralnici ob igrišču in s pomočjo ne vem česa zganjali glasbeni hrup, ki me je skoraj spravil ob pamet!

Epilog –  Igrati 1 uro drugo tekmo v dnevu ni lahko, ampak gledati nič manj naporno. BRAVO Blaž, bravo trener!

 

Jutro je prišlo hitro, lahko bi rekel celo prehitro. Kaj si o tem mislijo fantje verjetno ni smiselno niti vprašati.

Kljub vsemu pa je bila pot do centra prijetna in zapadli sneg ni predstavljal težav, saj cestne službe tu očitno svoje naredijo že na vse zgodaj in to odlično. Je pa zgodnji prihod za nekaj dober, kajti v tem primeru lahko najdeš svoj »spot« v centru in zdaj imamo že slovenski kotiček, ki se ga ne upa nihče dotakniti.

 

Prva jutranja tekma nudi tudi možnost igre na centralnem igrišču, kar tudi ni tako slabo. In Pika je imela ta privilegij ter ga v popolnosti izkoristila. Nismo razmišljali o zmagi, saj je Franka izjemna igralka, smo pa želeli videti Piko v njenem »best«. Gledali smo celo več od tega. Ustrezno ogrevanje, kateremu je perfektno pariral Luka, kratek pogovor pred tekmo in Pika je Hrvatico celo ujela na krivi nogi in začetek je bil na meji fantastike. Pika vse perfektno in Franka je šele pri 0:5 začela dojemati, da to ni več Pika z Dunaja. Zakaj Dunaj? Tam je lani marca Pika prvič okusila razsežnost Frankinega asortimaja udarcev in preden sem uspel sortirat nastavitve GoPro-ja, sem ga že pobral z vhodnih vrat. In to v upanju, da punca ne pride ven in reče: ne grem se več! Ampak ne Pika, ta gre čez vse. In po slabem letu jo znova snemam in uživam v tem kako se postavi po robu tekmeci, ki je v prejšnjem njunem dvoboju potrebovala 42 udarcev za 33 točk. Pika je celo imela priložnost za niz. Pri 9:9 sta odigrali dolgo točko in Pika tekmico ujame v okoliščinah, ko bi bilo potrebno zadeti relativno »easy forhend cross«, joj pa je šel v dilo. Bolj blizu od tega ne greJ. V nadaljevanju smo gledali še hitrejši squash, kar smo pričakovali. Pika je potrebovala 2-3 točke, da se je prilagodila in smo bili znova tam-tam. Nobene treme, nobenih polnih hlač, ampak borba za vsako točko, za vsako žogo. Zdaj je Pika postavila standard precej visoko in tega bom zdaj zahteval vedno v prihodnje.

 

Hrvaška:Slovenija 1:0 ob polčasu. Slednjega bosta nadaljevala stara znanca, Luka in Jan.

Izenačili smo!! Povem kar takoj, ker so žemljice še vroče in ni lepšega, kot ugrizniti v sveže testo. No, mogoče so takšne zmage slajše. Ni pa to bil »one way traffic«, da se razumemo. Fanta sta zelo blizu in odločajo malenkosti. Luka je dobil prvi niz, vendar je bil Jan najmanj toliko dober, vendar podaril preveč napak. V drugem sta fanta zamenjala vlogi. Luka boljši, kar dosti boljši, toda potem prevzel vlogo »božička« in niz dobesedno podaril tekmecu. V nadaljevanju sta bila oba odločena podariti nič in vzeti vse. Izšlo se je za nas, super zmaga, kako že pravijo Mi2: Sladka kot med.

Sledil je Blaž proti visokoraslem Nizozemcu. Gledam ogrevanje in si mislim: Spet bo na nož. Ampak tako je na Super serijah, enostavno ni slabih igralcev, kaj slabih, ni predaha tudi za en normalen vdih. In tako se začne in konča. Blaž se bori in korak naprej pri njem je na tem turnirju očiten in sicer absolutno boljši pristop tudi takrat, ko ni nobenega garanta, da se bo tekma dobila. In na tej tekmi je bilo to zelo očitno. Blaž je bil ves čas zadaj, točko do tri, vendar se ni predal in je igral dobesedno do zadnje točke, do zadnjega udarca. To je pravi pristop, ki igralcu ponuja in omogoča narediti nov razvojni korak, ko se lahko učiš in še pomembneje, naučiš.

 

Isti pristop krasi v tej sezoni tudi Jošta. Proti Francozu (še en, na turnirju jih je kot Francozov) je v prvem nizu znal izkoristiti napake tekmeca in osvojil vedno pomemben niz. Potem pa je začel z napakami tudi sam in kljub želji in nepopustljivosti, so napake tista kruta realnost, ki vso zagnanost zavržejo v prazno naslednji moment, ko jo storiš. Jošt se še vedno prevečkrat ujame v to past. Sredi četrtega niza sem moral k Piki, ki je začela svoj dvoboj za mesta od 5 do 8. Proti Nemki je znova pokazala super igro in bila vse čas v stiku in ob ustreznem ali malo tudi srečnem spletu okoliščin, bi znova lahko pospravila niz. To je veljalo za oba uvodna niza. Vmes se sprašujem kje so ostali in na sumu imam, da je Jošt vrnil udarec in osvojil četrtega in izenačil na 2:2. Medtem se pokanje pri Piki nadaljuje, Nemka jo spravlja ob živce z aktivnim »boastom«, Pika vrne z odličnim lobom. Vse skupaj kar traja, naših od nikoder in počasi mi je postalo jasno, da Jošt tolče petega. Proti koncu Pikinega drugega priletijo z novico, da ga je Jošt »pojedel 11:3« v odločilnem in potem smo skupaj uživali in navijali za Piko, ki se ji je drugi niz spet zmuznil skozi prste. V tretjem in obenem zadnjem pa je Nemka znala izkoristiti izkušnje v polni meri in Pika je zamujala na žogi ter posledično je natančnost in ostrina udarca zbledela do mere, ko je Nemka veliko lažje našla enega od kotov.

 

Podobno je bilo tudi v nadaljevanju, ko je Luka igral, ja proti komu le….Francozu. Dobra tekma, očitno je, da ima za glavo večji tekmec, karto več za »špil«, ampak Luka se ne da. Vztraja, teče, brca, vrača žoge in sili tekmeca v napako. Tu pa tam odigra tudi odlično in naredi točko z lepo serijo udarcev, vendar manjkajo voleji. Manjka mu to močno orožje, ki ga igralci uporabljajo v obrambne in napadalne namene. In tu je Luke najtanjši. Po prvem nizu se pogovoriva o tem, naredi korak v pravo smer, vendar ga naredi tudi Francoz in odpre novo fronto. Luka se zaenkrat na takšne stvari težko prilagodi in potrebuje malo več časa oziroma nasvet, ki pa ga med tekmo ni dovoljeno servirati. Po drugem nizu razčistimo še eno poglavje in v tretjem nizu Luka dominira od prve do zadnje točke. Ni prav pogosto na teh turnirjih, da manjši spravi večjega v jok. Luku je to na tem turnirju uspelo že drugič. Moj prijatelj, trener z Walesa bi rekel: Boy, what is the matter with you?! V četrtem je začel podobno in do 5:5 sta bila skupaj, potem pa mu je zmanjkalo v nogah, pod nogami, pa verjetno še kje drugje. Tekmec ga je vmes še kresnil z loparjem in potem se zadeve hitro zavrtijo v napačno smer. Ampak danes smo nedvomno na ravni, ko lahko igramo z vsem, ampak res igramo!

 

Francosko-slovenski dvoboj se je nadaljeval s tekmo Blaža. Proti tekmecu z izjemnim občutkom za raznovrstnost je potreboval cel niz, da je sam pri sebi sprejel dejstvo, da brez garanja tudi tokrat ne bo šlo. To ni ravno najlažja stvar, sploh takrat, ko imaš občutek, da si močnejši in veš, da te tekmec ne bo »razbil«. In v tem dvoboju je bil Blaž telesno močnejši. Spomnim se, ko sem tega Francoza pred leti gledal v Kolnu kako je kot droben fantič z neverjetnim občutkom in prefinjeno natančnostjo pariral večjim in močnejšim. Vso to tehniko in taktiko je ohranil, dodal pa dobrih 20 cm višine in vedel sem, da bo neugodna tekma. Blaž je bil v drugem in tretjem povsem zraven, ves čas, v tretjem celo imel 9:8, vendar je iznajdljivi Francoz v obeh nizih potegnil potezo, ki jo je uspešno »prodal« in našel tisto nekaj več, nekaj bolje in odnesel zmago brez izgubljenega niza.

Po celem dnevu zdaj čakamo še Jošta, da stopi drugič v igrišče. To pomeni več kot 12 ur v centru. Kako gre že tista: When the going gets tough the tough gets going……

 

In točno v tem duhu je potekala tekma. Jošt mm pred Fincem, Finec mm pred Joštom in tako celo uro. Joštu manjka volej, da bi preprečil popotovanje žoge od stene do stene in konkretneje ogrozil tekmeca. Nikakor pa mu ne manjka borbenosti in pozabil sem prešteti kolikokrat smo se prejeli za glavo, ko je Jošt z izpadnim korakom pokril skoraj polovico igrišča in vrnil žogo, ki smo jo vsi prisotni že zdavnaj pokopali. Škoda, kajti v tretjem in četrtem nizu je imel in igro in rezultat, toda na koncu mu je kljub vsemu zmanjkalo malo energije, da bi ohranil še malo natančnosti in izkoristil prigarane priložnosti.

 

Dolg in naporen dan je za nami, ampak vojska se drži in jutri se vojna nadaljuje!

 

Vule.

 

 

Končna razvrstitev:

  • Luka Kustec 19. mesto od 32
  • Blaž Porenta 20. mesto od 40
  • Pika Rupar 8. mesto od 18
  • Jošt Dolinar 27. mesto od 32