Pages Navigation Menu

Sara Nedič na stopničkah v Pragi

V Pragi je od 18. do 21. januarja 2018 Czech Junior Open, mladinski turnir najvišjega kakovostnega ranga, na katerega je bilo prijavljenih več kot 300 igralcev iz 34 držav. Turnirja se je udeležilo tudi 15 slovenskih mladincev in mladink iz treh squash klubov – Škofje Loke, ljubljanskega Konexa in Lesce Bled. Priča smo lahko bili težkim tekmam, novim izkušnjam in upali na čim več zmag.

Udeleženci so nastopili v petih starostnih kategorijah v ženski in moški konkurenci – do 11, 13, 15, 17 in 19 let. Slovenski igralci imajo predstavnike v vseh kategorijah od 13 do 19 let. Žreb, razpored in rezultate ste lahko spremljali tukaj.

V konkurenci do 19 let sta bila pri fantih prvopostavljena Čeha Vorlyček in Birtus, na mestih od 17 do 24 pa je bil Jošt Dolinar. Prijavljenih je bilo 40 igralcev. Pri dekletih je bilo 23 prijav, vodilna je bila Nemka Tyceva, na mestih od 13 do 16 pa je bila Tina Ferjan.

V moški konkurenci do 17 let sta prva favorita bila Irca Buckley in Moran, ki sta tudi sicer na prvih dveh mestih evropske rang lestvice. Blaž Porenta je napadal s pozicij 9-12, Žiga Merčun in Matej Anton Drašler pa s 25-32. V ženski konkurenci do 17 let je nastopila Lara Meršol, ki je bila postavljena na mesta od 17 do 24. Prvopostavljeni sta bili Danka Moeller in Rusinja Alešina.

Zelo močna konkurenca je bila pri fantih do 15 let, kjer so bili glavni favoriti Irec Alex Smith, Čeh Karim Farrag in Anglež Sam Osborne-Wylde, Luka Kustec pa je bil postavljen na mesta 5-8. Od 38 prijavljenih tekmovalcev je nastopalo kar devet igralcev iz najboljše evropske dvajseterice. Pri dekletih do 15 let je nastopalo kar pet Slovenk – Nika Urh (9-12), Manca Demšar in Pika Rupar (obe 13-16), Karlina Piber (17-24) in Lana Nedič (25-32). V tej kategoriji, kjer je bilo prijavljeno 34 deklet, je bila najvišje postavljena Hrvatica Franka Vidović.

V kategoriji fantov do 13 let je bilo 46 prijavljenih, na vodilnih dveh mestih sta bila Ukrajinca Šerbakov in Radionov, Jan Mislej pa je bil postavljen na mesta 17-24. Najvišje postavljena med Slovenci je bila Sara Nedič, na drugem mestu pri dekletih do 13 let. Pred njo je bila Čehinja Alexova, sicer pa sta v tej kategoriji igrali še dve Slovenki – Nanja Urh (5-8) in Tinkara Bernik (17-24).

V najmlajših kategorijah do 11 let ni bilo slovenskih predstavnikov.

 

1. dan

Mislim, da sem zrel napisati Levstiku konkurenčno lirično spoved, vendar bi se moja glasila »popotovanje od Ljubljane do Prage. Če bi to vrgel v obliko sklanjatve, bi se temu reklo sonce – oblačnost – sneženi vihar. Namreč v tem zaporedju si je sledila vožnja v Sloveniji, nato Avstriji in nazadnje na Češkem. Lahko bi rekli tudi tako: gladko in tekoče – dokaj tekoče vendar z vetrovnimi sunki in okolje varnostnimi omejitvami – stoječe in brez premikanja! S podnapisi se to bere kot vse OK, dokler ne prečkaš meje med Avstrijo in Češko. Potem pa kot bi vstopil v povsem drug svet. Snežni metež zakriva cesto in pogled nad njo, tovornjaki zapirajo pretočnost cest in nesreča jo povsem zablokira. Da smo imeli mero polno, smo v »prometni golaš« še sami dodali svoj delež začimb, ko smo se odločili za napačno pot. In ko smo bili tik pred avtocesto, smo obtičali. Sprva ne veš za kaj gre, upaš na hiter premik naprej, potem ti modre luči, ki jih v ozadju kolone skozi temo vsiljujejo policaji in gasilci, nekako pogasijo optimizem in začneš razmišljati o neprijetnem scenariju. Ko smo se malo na silo in malo na »francoski« način po napačni cesti pripeljali skoraj do uvoza na avtocesto, je postalo jasno, da se nam ne piše dobro. Na nadvozu avtocesto je bilo povsem očitno, da se je dolga kolona naredila že tam in posledično se iz uvoza ni moglo na avtocesto vriniti niti eno vozilo. Najhuje jo je odnesel Damjan s kompletno žensko ekipo, ki je bil pred nami in obtičal v ovinku uvoza. Mi smo se pa zaleteli v »eureko« in pot nadaljevali naprej mimo uvoza in dokaj kmalu po zelo zasneženi cesti našli naslednji uvoz na avtocesto in potem brez večjih problemov ob sneženju prispeli na cilj ob 22 uri. S Saro R sva v veži hotela Damjana, slavljenko Saro N in ostale izmučene duše pričakala ob pol enih! Na naslednjem sestanku UO kluba bom predlagal nakup klubskega aviona! 🙂

Zjutraj smo bili presenetljivo vsi ok in poklapanosti, utrujenosti ali drugih možnih negativnih znakov nočne kalvarije nisem zaznal. Super sem si mislil, sploh ne bom ničesar omenjal, gremo v boj. In začeli smo uspešno. Lana je precej manj živčno kot po navadi začela svojo tekmo, ki je bila naša uvodna. V tretjem nizu je nekako zgubila kompas pri servisu, kar je domačinka znala izkoristiti in tudi v četrtem na začetku ni najbolje kazalo, potem pa se je znova vse zasukalo in Lana je v drugem krogu na pravi strani žreba. Jupi, vsi smo happy!

Nadaljeval je Blaž, ki ni imel lahkega dela in na sploh je bil neznanka, saj ga še nismo imeli priložnosti spoznati. Na ogrevanju je deloval suvereno in takrat človeška senzorika deluje na višji ravni. Blaž se je ustrezno odzval in dokaj suvereno opravil v uvodnih nizih, potem pa podobno kot Lana popustil, zgubil nadzor nad igro in smo spet imeli dodaten niz. Ampak brez drame tokrat in tudi edina tekma v dnevu ne bo pustila hudih posledic. Toni je bil zadnji od naših na igrišču in tekmec je bil na precej nižji ravni, vendar Toni v zadnjem času niti približno ni tam, kjer bi glede na svoj potencial moral biti. Posledično smo gledali precej slab squash, v katerem Toni ni našel rešitve za počasnega in ubogega Irca in tekmeca dokončno strl šele v petem nizu.

Jutri bo veliko bolj pestro, vsekakor pa si želim, da bi bilo že na vse zgodaj enako uspešno. Štartamo že ob 9 uri! Dear me!

 

2. dan

Drugi dan so ure in zvonovi začeli biti dokaj zgodaj in ritem je spominjal na tistega domačega. Ta pridni že ob 7 uri na zajtrku in kot že po ustaljeni praksi v Pragi, je bilo vojsko potrebno poslati na 3 različne fronte. Damjan ob 9 uri v centru blizu hotela (celo na razdalji hoje), ostali šibamo v oddaljeni center, kjer smo prav tako začeli ob 9 uri.

Nekako z napovedjo nam je uspešnost kar precej upadla. Nisem spremljal tekem Pike, Lane in Mance. Kot kaže je bila Pika zraven, Lana ne toliko, Manca pa uspešno skozi prvi krog. V drugem centru je prva v igrišče stopila Tinkara in po začetni tremi, je v drugem in tretjem nizu kazalo precej bolje, vendar še vedno premalo za konkretnejše upiranje. Potrebno bo narediti še kakšen korak v tehniki, da bo nadzor pred in med udarcem na ravni, ko bo Tinkara sposobna bolje povezati več udarcev v smiselno celoto. Na tej ravni je vsekakor Luka, ki že nekaj časa trenira najbolje od vseh in od katerega verjetno pričakujem največ. Začel je v krču, nikakor se ni uspel sprostiti, ampak razlika v kakovosti je bila vseeno toliko na njegovo strani, da je žilavega Irca premagal v 3 nizih. V nadaljevanju pa bo moral dvigniti raven igre, če bo želel znova premagati hrvaškega prijatelja Cerovca, s katerim se srečata v naslednjem krogu. Kar nekako zakleto jima je, da se pomerita na turnirju.

Prvo tekmo sta zatem odigrala kar po vrsti Blaž in Toni. Blaž že znancem Švicarjem Roeschom, ki ga je pred tremi leti v Švici najprej premagal, potem pa ga je Blaž gladko prehitel. Ampak na žalost Blaž v času od turnirja v Švici pa do danes ni naredil koraka, ki bi ga moral oziroma bi človek od njega pričakoval. V bistvu imam bolj občutek, da se je nekako ustavil na neki vmesni postaji in zdaj tuhta kaj in kako. V takšnih primerih najbolj velja tisto, da lahko preveč tuhtanja celo škodi. Vem, sliši se grozljivo, ampak drži, včasih je v športu tako najbolje. Tekma je bila polna preobratov, vendar je bil glavni igralec vedno Blaž. Ko je igral vsaj približno kot zna, Švicarja ni bilo nikjer. Potem pa padec v angažiranosti, nepotrebne napake, ki so vsekakor posledica tudi slabše telesne pripravljenosti in kar naenkrat imamo norega Švicarja, ki je za zmago pripravljen požreti lopar. Na koncu 3:2 za Blaža, toda hodil je že po samem robu poraza! Temu se ni mogel izogniti Toni. Proti prav tako Švicarju ni imel kaj dosti možnosti. Tekmec je ves čas nadziral potek igre in na momente je bilo celo videti, da pri tem zelo uživa. Ni kaj, to je v tem trenutku realnost.

Dokaj kruta realnost je doletela tudi Jošta, ki je proti Katarcu v drugem centru začel zelo slabo in preden smo se obrnili, je bilo že 9:0 za tekmeca. V nadaljevanju je Jošt igral bolje in ko je večkrat uspel pritisniti tekmeca, je začel ta pokati po vseh šivih. In to tako močno, da je ob vsem prepihu v nastalih luknjah Jošt prišel do žoge za niz. Ob tem imel tudi odlično priložnost za točko, pa je šla žoga v dilo in s tem priložnost za zasuk. Kako že gre: priložnost zamujena, ne vrne se nobena.

Povsem druga krutost pa je zadela Luka. V športu imamo stavek: «V preveliki želji izgorel!« Ampak Luka si zasluži več besed, zato gremo po vrsti. Začetek tekme ni obetal nič dobrega. Luka nekako v istem »mode« ne najde sinhronizacije med glavo, roko in loparjem. Žoga ne uboga, živčki pa do stropa. Ko je končno ujel ritem, pa je izbral zadnji udarec v paleti na kateri je pisalo »NEMOGOČE« in ko je to žogo udaril v dilo in obenem imel Cerovca na kolenih v tem istem kotu, kamor je nameraval pospraviti »NEMOGOČE«, je povsem izgubil glavo. Takoj me je prešinila statistika teh dveh mladcev. Mislim, da je tekmo na koncu vedno dobil tisti, ki je osvojil prvi niz. In smo se šli ping-pong, 0:1, 1:1, 1:2, 2:2 v nizih. Potem pa Luka 8:3, pa Luka 10:7, pa…..halo!!! Pa kaj je še treba, da igralec reče, hej, vstavi konje, pa zakaj sem nervozen, saj imam jaz rezultat. Pri Luku igra neka druga igra v glavi in vse je šlo v maloro. Zdaj vzamem nazaj glede tistega o avionu. Prosil bom za kanader, ker samo s tem aeroplanom bi mi danes mogoče uspelo pogasiti njegovo jezo. In kolikor koli sem se trudil, ga nisem uspel umiriti in mu dopovedati, da je jeza sovražnik številka ena. Kot drugo, pa mu nisem uspel dopovedati, da ima trener vedno prav. Edina stvar, ki v tem kontekstu meni ni jasna je, ali je prva stvar druga in druga prva, ampak o tem kdaj drugič. Je pa v tem porazu nekaj pozitivnega. Da je Luka kljub slabi predstavi, še vedno imel vse v svojih rokah. Tudi vsi njuni prejšnji dvoboji so bili oh in ah, ko do konca nisi vedel kam bo zastavica padla. Luka, ki je sicer res zelo dobro treniral po Švici, je glavo naravnal preveč optimistično v smeri lahke zmage in tukaj se je uštel. Do tega sicer lahko proti koncu tekme pride, vendar nikakor pa ne na začetku tekme. In ker se to seveda ni zgodilo pa 7. udarcu, je Luka začel noreti. Upam, da se bo naučil, da je v igri potrebno najprej razumeti kdaj in v kakšnih okoliščinah uveljavljati olimpijski moto in šele potem skladno z razmerami udejanjiti višje, hitreje in močneje. Drugače se lahko lasten strup obrne proti tebi!

Ko sem prispel v drugi center je Blaž že igral tekmo za med 8 najboljših in sicer proti višje postavljenemu Švedu. Nobene razlike v tehniki, nekoliko v taktiki, ogromna pa v telesnih in funkcionalnih sposobnostih. Te tri gredo zelo rado z roko v roki in tisti manko v taktiki gre pripisati predvsem dejstvu, da od določenega trenutka v tekmi Blaž ni več sposoben parirati in takrat je taktika prva, ki doseže spolzka tla. Sam to težko prizna in živi v prepričanju, da ima dovolj »sape«, ko zapušča igrišče. Že mogoče, samo se obenem ne zaveda, da je to samo zaradi popuščanja v tistem delu igre, ko bi bilo potrebno zdržati in takrat se naredi razlika tistih 3-5 točk, ki so ključne. Takrat je potrebno imeti »municijo« za odgovor na ogenj tekmeca! O neustrezni pripravljenosti priča tudi rezultat v zadnjem nizu.

Novo grenko porcijo je dobil tudi Toni. Tekmec ravno pravi, nič kaj pretirano dober kaj šele vrhunski, vendar Toni je v slepi ulici. In zaenkrat tako daleč, da ni videti signala, ki bi nakazoval, da se mu svita kaj dela narobe in kaj bi bilo potrebno spremeniti. Veliko bo moral spremeniti tudi Jošt, ki se je po zglednem začetku sezone in dobrem treningu, povsem izgubil. Včasih mi res ni jasno kaj se plete po glavah teh fantov. Tako ekstremna nihanja v praktično vsem česar se dotaknejo, so prav neverjetna. Ob tem je Jošt še zbolel in je pravi revež z občutki bolečine od znotraj in od zunaj. Ledeno mrzel veter na poti sem je šel skoraj skozi pločevino avta, kaj šele skozi tančico ubogega puloverja, vendar veter je kot kaže odpihnil tudi opozorila, da se s tem ni igrati. A nisem že omenil, da ima trener vedno prav?!

Na žalost tekem v drugem centru nisem mogel spremljati. Tam je največji kiks uspel Manci, ki je proti mlajši Angležinji kot kaže znova tik pred »utopitvijo« prišlo na misel, da bi bilo fino nekaj narediti. Potem je takoj osvojila niz, imela 9:4 v četrtem, potem pa spet iz napake v napako. Lanina tekmica je bila realno boljša in je to znala tudi dokazati, toda Lana se ni skrila v kot in se je predvsem v prvih dveh nizih dokaj uspešno upirala.

Zdaj že vsi v sobah in upam nabirajo moči in tu ter tam pomislijo na današnjo akcijo in skušajo tudi s pomočjo tega čez noč »naloadati« potrebno za kakšno zmago več.

 

3. dan

Začetek dneva je zgledal kot tista znana računalniška kombinacija »copy and paste«. Pridni ob 7 uri na zajtrku, odhod znova ob isti minuti in tudi GPS nastavitve v kombijih identične. Toda zunaj sije sonce. O Marija, a je to znak, ki sem ga čakal?

Štartamo ob 9 uri, znova najprej Tinkara. Ne gre najbolje, tekmica zadeva servis, Tinkara greši, tehnična napaka, taktična napaka, potem Čehinja spet vrhunski servis….konec niza. Ok, dajmo se pogovoriti, skušajva popraviti te tri stvari, ajde Tinkara, zmoreš, ni težko, samo te tri stvari. Pa se začne nekaj premikati v pravi smeri. Nisem prepričan, da je Tinkara sama čutila, da je lahko povsem konkurenčna, samo še malo, še mm tu in desetinka tam, pa bo. Gremo v tretji niz in se začnejo zadeve zlagati ena na drugo. Tinkara dobi. No vidiš, zmoreš, zdaj pa vsakič, ko dobiš žogo na krožnik, jo poči na njen bekend. Pa dobimo četrtega. Pa dobimo solze na tekmičinem obrazu. Ajde zdaj do konca, pa ne pozabi, vedno, ko imaš čas za sendvič, poči na bekend. Pa kima, da ji skoraj glava z vratu pade. OK si mislimo vsi zunaj, to kaže dobro. Gremo v petega, imamo vse vajeti, pa gre malo gor in malo dol, pa pride prva na krožnik in Tinkara najde forhend, tekmica bum in točka. Hej!!!, dvignem glas. Gremo naprej in pride druga na še lepši krožnik, glej ga zlomka spet išče forhend. Tekmica spet bum, spet ostanem brez. OK, mirim samega sebe, v tretje gre rado. Gre gre, samo spet na forhend??!! In se nam zmaga pred nosom odpelje po jezeru, ki se bohoti tik ob centru! Saj ne veš kaj bi naredil.

Nadaljuje Sara, ki je baje vstala že uro pred zajtrkom, da nekoliko uredi misli?! Prosim? Saj tudi v tem primeru ne veš kaj bi rekelJ Tekmica znanka z Bleda Nanja in tudi ti dve se več ali manj vedno nekako srečata na turnirjih. Včasih je Sara celo ponujala neka neupravičena pričakovanja, ampak tokrat ne. Sara je od samega štarta igrala resno in zbrano in moram realno povedati, da Nanja za polovico žog sploh ni vedela kaj dogaja in to občutiti ni ravno nekaj kar si igralec ali igralka želi. Malo se počutim celo krivega, saj sem Sari rekel naj se ne »igra«, kajti bil sem v časovni zanki in lovil sem drugi Loško-Blejski derbi in sicer med Manco in Niko, ki je na zadnjem članskem turnirju v Loki osvojila celo 3. mesto. In pridem ravno pred začetkom tekme. Še vedno s povišano temperaturo Tinkarinega vrelca, sem Manci kar malo po moško razložil kaj želim. In se je obrestovalo. Dobra igra obeh, borbeno, aktivno, žoga poka, Manca prisebna in v določenih trenutkih vrhunska in dobi 11:8. Drugi niz skoraj identična slika. No, rezultat na koncu je celo bil. Potem pa spet zavora. Prav neverjetno kako se Manca začne tresti, ko gredo stvari v njeno smer in tekmica z obupanim pogledom išče in kliče na pomoč. Namesto, da jo te okoliščine popeljejo v ekstazo in s sproščeno energijo zagrabi cilj, se ona povleče v najgloblji kotiček lastne obupanosti in tresoče otrpne. Dam glavo preč, če bi v takem stanju znala odgovoriti koliko je ena in ena, kaj šele biti sposobna igrati kompleksno igro kot squash. In valjda, niz je minil preden sem uspel sprostiti zadrgo na jakni, ker sem mislil, da bom izpuhtel od jeze. Med nizom si nisem mogel, da ji ne bi dal lekcijo in glede na igro v četrtem, je znova zaleglo. Ni šlo brez napak, toda eno so napake, ki so posledica napetosti, utrujenosti, izenačenosti in še bi lahko našteval. Ampak to je normalno in v tem kotlu smo vsi in otrokom tega ne gre zameriti. Čeprav je potrebno vse to brzdati in tistemu, ki mu to bolje uspeva, je cilj vedno bližje. Pomembna zmaga in pomembno, da je Manca znala angažirano vrniti izgubljeno v prejšnjem nizu.

Takoj zatem znova šibam nazaj v jutranji center. Vam povem, če kdaj vrag vzame mojo službo, grem zlahka za taksista v Prago. Ko sem prišel, je Luka že bil bitko s Poljakom v drugem nizu, pri čemer je prvega zgubil. Gledam in gledam in gledam, pa se mi začne lepo goditi, kajti Luka je »loadal« celo noč in kot kaže je nekaj od vseh mojih besed le našlo pot mimo ali skozi obzidje, ki si ga je Luka včeraj zgradil in zaradi katerega sva verjetno oba šla slabe volje v posteljo. Vrhunska igra proti igralcu, ki je brez kančka dvomov, precej boljši od Cerovca. Ampak tokrat je Luka zastavil povsem drugače. Premišljeno, potrpežljivo, prefinjeno in z vso vztrajnostjo. Vztrajnost, to je tista lastnost, ki bi morala igralce vedno spremljati in krasiti. To je lastnost, ki dela razliko. Mogoče ne takoj, ampak na dolgi rok absolutno. Že zelo dolgo nisem tako užival ob gledanju kakšnega od mojih igralcev. In da se razumemo, ni šlo vse gladko, Poljak je bil dober in ravno tako vztrajen in odločale so malenkosti. In ko Luka igra na tak način, ima v težkih zaključkih veliko boljše možnosti za zmago in na nekaj zadnjih turnirjih je v tem kontekstu močno popravil svojo statistiko. Ob tem smo imeli še srečo z igriščem, ki je ponujal super pogled z balkona in smo tekmo lahko posneli s krasne perspektive.

Po kosilu je nadaljeval Toni. Ojoj, pri njemu očitno še nismo dosegli skrajne točke. Začne brezglavo, žoge letijo brez koncepta kot prezreli ringloji padajo z drevesa in se kotalijo po klancu levo in desno. Kako naj temu fantu »pošlihtam« glavo??!! Potem samo malo »popredalčka« glavo in vse steče gladko. Tekmecu nič jasno, meni vse jasno, kje je Toni v tej zgodbi, nimam pojma. V tretjem se znova vse obrne na glavo. Toni pomeša naprej-nazaj in levo-desno, posledično žoge v 80% igre na sredini, Čeh se zahvali in pospravi tretji niz. V četrtem Toni vrne udarec ali pa mu uslugo vrne tekmec zdaj niti ne vem več, ampak v petem pa nova drama. Toni povede 8:3 in že pogledujem proti mizam, kjer nameravam nekaj spiti. Le kako sem mogel pomisliti kaj takega? Lahko bi vedel, da pri Toniju nikoli ne veš in prizor me je prikoval ob igrišče: 8:4, 8:5, 8:6…..8:8, 8:9, 8:10!! Manem oči, pa saj to ne more biti res. Začnem se ščipati, razmišljam o tem kaj narediti, da se iz te more zbudim kolikor se le da normalno, ker to morajo biti sanje. Nimam te sreče. Vse to je res in se dogaja pred mojimi očmi. Ampak glej ga Tonija, najprej da »stroke«, ki ga sodnika ocenita kot »let«, potem pa 9:10, 10:10, 11:10 in »stroke« za Tonija iz identične situacije kot prej za tekmečev »let«. Čehi so znoreli, igralcu se je zmešalo, mi pa vpisali novo zvezdico. Saj ni res, pa je! J

Potem šibam nazaj v center pri hotelu gledat Manco, ki je igrala proti odlični Slovakinji. Prvi niz je bil tesen, bolj skoraj ne bi moglo biti tesno. Manca bi lahko tudi dobila. V drugem Slovakinja stopi korak naprej na T in začne sekati Mančine krose z voleji in povzroča dodatne nevšečnosti, ki jih Manca težje kroti, ampak še vedno gledamo igro in to je dobro. V zadnjem nizu pa je Manca povsem popustila. Škoda, kajti takšne tekme dajo igralcu največ in prav zlahka do njih ne prideš. Takoj zatem šibam nazaj, kajti čez dobre pol ure je na vrsti Sara. To bo pomembna tekma. In Sara je odigrala odlično, v bistvu torpedirala domačinko, ki na koncu tekme v solzah ni zmogla niti roke ponuditi. Strange world. Ampak, pozor, to je bilo polfinale! Sara jutri na vse ali nič za prvo slovensko zmago na turnirjih Super Serije. Za vse, ki ste malo manj posvečeni o tem, to so turnirji najvišjega možnega ranga in teh turnirjev je v celem letu samo 9, poleg tega turnirja še tisti, ki se igrajo v Angliji, Franciji, Nemčiji, na Švedskem in Nizozemskem, Belgiji, Švedskem in Švici, kjer tudi nastopamo. Več kot očitno tam, kjer ima squash dolgo tradicijo in na žalost precej stran od nas!

Vmes sta igrala še Pika in Blaž. Piki, ki je znova zgubila 2:3, je bila dila previsoka in kot v zadnjem delu igrišča po krosu zelo oddaljen. Škoda, v vseh pogledih in tudi to, da je naneslo tako, da nisem uspel videti niti ene njene tekmeL Blaža je najprej znova premagal znanec iz Izraela, potem pa še gladko Čeh, ki ga je Blaž že premagoval. Kot kaže so pri njemu največja uganka najenostavneje stvari. Kot recimo kaj narediti, ko udariš 6x drop v dilo.

Večerne tekme so pripadle Luku, Toniju in Joštu. Luka je imel spet težko tekmo in na začetku je kazalo dobro. S Švicarjem sta se dajala za vsako piko in predvideti zmagovalca je bila preklemansko nehvaležna naloga. Na žalost je Luka najprej naredil taktično, potem pa še dve tehnični napaki in je bil niz po 7:7 izgubljen. V nadaljevanju je Luka popravil še teh nekaj malenkosti in izenačil. V tretjem je znova dobro začel, imel igro in rezultat, potem pa kot strela z jasnega. Malo zamudi, malo ne »prebere« situacije, posledično pride do prerivanja in v takšnih okoliščinah Luka vedno potegne kratko. Niti nima moči, niti nima mase, niti se ne znajde in kar je najslabše, potem ga kakšne nespametne sodniške odločitve, ki skoraj vedno spremljajo ta »traffic jam« na sredini igrišča, tako vržejo s tira, da tudi vlaka ne vidi več, kaj šele, da bi ga ujel preden se le ta odpelje.  Potem mu je spet zavrelo, spet je zgubil glavo in spet ga nisem uspel umiriti do točke, da bi zbrano nadaljeval kot pred incidentom. Pri Toniju in Joštu prebliska nisem pričakoval in ga tudi nisem dočakal. Bleda igra brez koncepta, pomešana s tehničnimi in taktičnimi napakami, ne vodi v pravo smer in takrat je rezultat zelo oddaljen.

Dolg dan, mešanica dobre in porazne igre, želje in borbenosti ter zgubljenosti in polovičarstva. Vsak se verjetno lahko najde tu nekje. Temu primerno bomo jutri za posameznike stiskali pesti oziroma si mislili svoje. Kakorkoli, vsak je svoje sreče kovač in vsak bo moral najprej sam pri sebi pomisliti in premisliti kaj pričakuje od nadaljevanja sezone. 

 

Zadnji dan

Lana se je odločila, da v Pragi začetki dneva pripadejo njej. Meni prav, ker kaj pa je lepšega, kot dan začeti s spremljanjem takšne krasoticeJ V prihodnje ji bomo v obroke hrane na skrivaj podtaknili nekaj surovega in malo krvavega mesa in se z nekoliko večjo agresivnostjo verjetno veselili kakšne zmage več. Do takrat pa se njen film vrti malo prepočasi. Mnogo hitreje ga je sposobna vrteti Sara, ki je igrala prvi slovenski finale na turnirjih Super Serije. Med zajtrkom in tudi pred tekmo ni bilo začutiti nervoze in na sploh se Sara neverjetno dobro spoprijema s takšnimi okoliščinami. Čeprav, z leti pride do zasuka tudi na tem področju in zrela glava se začne ubadati z vsemi možnimi zadevami. Do takrat pa lahko uživamo ali pač ne. Odvisno kako gledamo na vse skupaj. Že namreč napeljujem na Sarino finalno tekmo. Vsi tisti, ki ste tekmo spremljali v živo (to je bilo možno, saj organizator vse tekme na centralnem igrišču prenaša v živo) ste lahko uvideli kako blizu sta si zmaga in poraz in kako majhne so razlike med solzami in veseljem. Sara ni začela dobro, pa ne zaradi pomanjkanja tehničnega znanja, ampak enostavno ne sprejme dejstva, da je za zmago na takšnem turnirju potrebno igrati. Eno od temeljnih načel v squashu je igra in razum, da je potrebno žogo držati v igri. Ko Sara začuti, da je tekmica sposobna vrniti več kot bi si sama želela, prestopi črto zanesljivosti in potem gre vse v dilo. Forsirati preko meje pač vodi v to. Igralka potem najprej razmišlja in premišljuje kako in kaj narediti, da bodo te žoge namesto dile zadele cilj. Poznate tisto iz igric: »EEEE, thank you for playing«. Wrong again! Kljub vsem napotkom trenerja in kimanju glave igralcev ali igralk (vsi so isti), ki včasih spominja na dolgolasce na metalskih koncertih, gre nadaljevanje igre po tej poti. In šele, ko gre po zlu še drugi niz, začnejo mladci razmišljati, da bi mogoče veljalo upoštevati trenerjev nasvet. In ko je Sara naredila samo malo konkretnejši korak v tej smeri, je imela 2 žogi za niz. Pa ne samo to, še tekmica je začela sopeti kot bi ravno zvedela, da se bo svet takoj po tej tekmi sesul v prah! Tako malo je potrebno, da se igrivi deklici podre vse pred očmi in takrat je vse možno. Na žalost Sara ni uspela zaključiti niza v svojo korist in s tem zamudila lepo priložnost za pisanje novih mejnikov slovenskega squasha.

Takoj zatem smo šibali v drug center v katerem je odlično zadnje dejanje na turnirju opravil Luka. Spet je igral dobro, pa mislim, da nisem pravilno štartal, kajti v vseh treh zadnjih tekmah je igral dobro, zelo dobro. Problemi pri njem nastopijo, ko se zadeve ob dobri igri ne zavrtijo po njegovih pričakovanjih. Takrat začne z nerazumljivim negativizmom in sam sebi spodnese tla pod nogami. In takrat je prav zoprno težek. Tokrat je proti Francozu dokaj zmerno hitro našel pot do točk in ohranil zbranost skozi celo tekmo. Super turnir Luka!

Vmes sta svojo zadnjo tekmo v drugem centru odigrali še Pika in Manca. Prva je zmagala, slednja pa po osvojitvi prvega niza potem izgubila. Ne morem reči zakaj, ker sem na drugem koncu mesta in ravno se odpravljam gledat Tonija, ki bo čez 5min začel svojo zadnjo tekmo na turnirju. Tole je bilo boleče. Mali Katarec se je Tonija lotil z vsem razpoložljivim in mu v prvih dveh nizih prikazal praktičen prikaz geometričnih parametrov pravokotnika (4 koti in dve daljši stranici). Veliko je seveda pripomogel Toni sam, ki pa je Katarcu vztrajno dokazoval, da je sposoben dokaj konsistentno žogo vrniti v geometrični center tega istega lika. Šele v zadnjem nizu je Toni končno prestavil v neko drugo dimenzijo in igra se je začela. Dokler nismo prišli do točke, ko je začelo dišati po odločitvah kdo bo pripeljal niz domov. Takrat je Toni znova iskal rešitve tam, kjer jih še nihče ni našel. No, vsaj jaz jih še nisem videl, še manj pa srečal igralca, ki bi mu to uspelo. O tem se tudi na treningih več ali manj ves čas pogovarjamo, toda zaenkrat mi še ni uspelo pripraviti ga, da bi spregledal bistvo sporočila.

Zadnje dejanje je pripadlo Blažu proti prijatelju Nagyju iz Madžarske. Tukaj Blaž ni dovolil presenečenja in zmagal 3:0. Je bilo preveč na kocki za lasten ego in obenem vemo, da v sili vrag še muhe žre!

V zaključku lahko najprej poudarim, da gre za vrhunski turnir. Drži, da je nekoliko odveč in utrujajoče voziti se od centra do centra, ampak zaenkrat nam uspeva vse pokriti. Glede igre nisem pričakoval preveč, namreč treningi, predvsem najstarejših, so bili daleč pod nivojem, da bi na takšnem turnirju gojil lažna upanja. In prav ti igralci, bodo morali konkretno z roko skozi lase in upati, da bo praskanje doseglo tudi tisti notranji del. Nekateri se bodo poleg tega morali zamisliti tudi nad svojim obnašanjem, ki je bilo že v preteklosti na robu, tokrat pa je šlo tudi čez. Zato jim toplo priporočam, da razmislijo a, b, c iz obnašanja in spoštovanja. Prva, ki dobi več kot pozitivno oceno, je seveda Sara. Glede finala imam še vedno grenak okus v ustih, ampak za doseganje nekaterih vmesnih ciljev bi bilo potrebno nekoliko korigirati sistem dela. Drugi je Luka, ki je igral vrhunsko, konkurenčno in mislim, da je bil že tu zrel za med osem. Gremo dalje tako in prepričan sem, da bo to dokazal že na naslednjih turnirjih. Manca je bila tudi blizu tega in vsekakor je tega sposobna, ampak za kaj več bo morala večji delež treninga nameniti tistim zoprnim, napornim stvarem. Tega se sicer ne brani Pika, ki pa ji manjka nekaj ostrine in boljše preglednosti v igri, da bi lahko prebila v zgornjo polovico turnirja. Lana in Tinkara potrebujeta še nekaj tehničnega treninga in posledično znanja, da bosta lahko bolj konkurenčni. Ob vrnitvi nas čaka kratko obdobje in kdor bo želel v Avstriji čez 2 tedna narediti korak ali dva v pravi smeri, naj zadnji odstavek prebere 2x!

Do takrat pa »keep on squashing«.

 

Končne uvrstitve:

  • Tinkara Bernik – 21. mesto
  • Sara Nedič – 2. mesto
  • Lana Nedič – 30. mesto
  • Pika Rupar – 19. mesto
  • Manca Demšar – 12. mesto
  • Luka Kustec – 11. mesto
  • Blaž Porenta – 15. mesto
  • Toni Drašler – 28. mesto
  • Jošt Dolinar – 31. mesto